Električni pastir odgovoren za nedokončan pohod

Vrbnik je majhno, zgodovinsko, kameno mesto na otoku Krk, ki se dviga nad morjem in prevzame vse svoje obiskovalce s svojo očarljivo umetniško lepoto.

Seveda pa niso pozabili tudi na ljubitelje športnih aktivnosti. Vrbnik ima med drugim kar nekaj dobro označenih pohodniških poti, ki jih obkroža unikatna pokrajina in plodni vinogradi.  Midva sva se odločila, da se bova iz Uvale Potovšće odpravila do kraja Vince in si na poti ogledala še uvalo Sršćica. Po prelepi asfaltirani cesti, s prekrasnim pogledom na Vinodolski kanal, sva se pripeljala do Uvale Potovšće z velikim parkiriščem, ki se nahaja ob lepo urejeni plaži. Tam sva parkirala avto in se odpravila na desni rob plaže, kjer sva zavila levo na potko, ki se dviga nad zaliv. Pridno sva sledila markacijam in puščicam, ki nas po sicer očitni in edini poti popeljejo nad uvalo sv. Jurija (Iz poti se lepo vidijo tudi ostanki male cerkve sv. Jurija).

IMG_8815

Pogled na uvalo sv. Jurija

Po približno dveh kilometrih prijetne poti ki se dviga nad zalivi, sva prispela do razpotja kjer se lahko na levo stran odpravite do uvale Sršćica, katera vam bo vzela približno 10 minut ali pa naprej po poti do kraja Vinca. Midva sva se odločila da bova uvalo obiskala ko se bova vračala nazaj. Od razpotja naju je pot proti Vincam peljala mimo parih kamnitih hiš, kjer sva srečala tudi črede ovac. Za razliko od pohodniško res prijazni in prijetni poti, ki se je odvijala vse do te kamnite pastirske hiške, pa naju je sedaj iznenada čakala neprijazna pot po ostrih skalah, v družbi trnja in bodečih než na eni strani, ter električnega pastirja, na drugi.  Kar dolgo sva še vztrajala in se prebijala čez skale, dokler ni Tomaž po nesreči zgrabil za električnega pastirja, ki je bil nepričakovano delujoč. Ker ga je stresla elektrika, je tudi volja za nadaljevanje hoje po tej »poti« poniknila. Malo sva se še trudila, toliko da sva čez kameno škarpo ogledala območje kraja Vinca, kjer se danes nahajajo ostanki cerkve sv. Nikola iz 15.st, nato pa se odločila, da se ne bova več »pobijala« in se obrnila nazaj. Verjamem da je bila prvotno, ko so označevali, to čisto zanimiva in prijetna pot, vendar pa je na žalost sedaj neki »bedak« po sredini prvotno označene pohodniške poti, speljal električnega pastirja, ki je po mojem mnenju tam zgolj iz razloga da zapre to povezavo.

IMG_8841

Električni pastir, speljan po sredini označene pohodniške poti.

Malce razočarana nad situacijo sva se vrnila po poti trnja in ostrega skalovja nazaj. Med potjo sva srečala še čredo preplašenih ovac, in opazila tudi izredno veliko črnih hroščev in bogomolk. Po približno dveh kilometrih sva ponovno prišla do razpotja in se odpravila na ogled uvale Sršćica. Ko sva se bližala plaži naju je radovedno opazoval oven, ki se je kmalu odmaknil in pridružil svoji čredi. Po zalivu je ravno takrat zakrožil tudi čoln. Ogled zalivov z čolnom je prav tako zelo zanimiva izkušnja, saj lahko opazujete številne skrite votline, ki se nahajajo v pečinah. Te votline so včasih služile kot zavetje za ribiče in ladje pa tudi kot skrivališča za razno opremo in hrano. Pravijo da so jih uporabljali tudi pirati in tatovi – še posebej v času vojne. Me je kar prijelo, da bi se odpravila na raziskovanje, mogoče se notri nahaja še kakšen skriti zaklad 😉

Po ogledu uvale Sršćica sva se odpravila nazaj proti parkirišču. Na žalost ne čisto dokončana pot, skupaj dolga 8km, nama je vzela približno dve uri in pol. Kljub temu, da nisva prišla do cilja sva si pot vzela kot uspešno opravljeno raziskovanje, saj sedaj lahko v vodiču omeniva, da je pot ovirana, zaradi na novo postavljenega električnega pastirja.

Ko sva se peljala proti apartmaju pa sva bila za nagrado deležna še čudovitega sončnega zahoda, ki je takole posvetil na Vrbnik.

IMG_8861

Pogled na Vrbnik, ob sončnem zahodu.

Konec dober – vse dobro.

 





Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Električni pastir odgovoren za nedokončan pohod
5 (100%) 2 votes